Župnija Metlika
Župnija se omenja že v začetku 13. stoletja in pripada nemškemu viteškemu redu, ki ima sedež na Dunaju.
Sedanja cerkev je bila zgrajena 1759. leta in je posvečena sv. Nikolaju – Miklavžu. Dvanajst podružničnih cerkva, 2 večji kapeli ter veliko križev in kapelic pričajo o vernosti naših prednikov.
Na območju župnije živi približno 5000 prebivalcev, ki smo versko in narodnostno raznoliki. Med nami živijo tudi katoličani vzhodnega obreda ali Grkokatoliki. Imajo svojo cerkev, ki je posvečena sv. Cirilu in Metodu.
Častitljivi božji služabnik Friderik Irenej Baraga
slovenski misijonar, škof, popotnik in slovničar.
Rodil se je 28. junija 1797 v gradu Mala vas pri Dobrniču na Dolenjskem, in umrl 19. januarja 1868, v Marquettu, država Michigan, ZDA.
Baraga je večino časa deloval v ZDA ob meji s Kanado. Študiral je najprej pravo na Dunaju (tu mu je zelo pomagal Klemen Marija Dvoržak) in teologijo v Ljubljani. Duhovnik je postal leta 1823. Kaplanoval je v Šmartinu pri Kranju in Metliki.
Friderik Irinej Baraga
Friderig Baraga – spominska plošča
Baragova spovednica
Baraga je kot kaplan služboval tudi v Metliki, in sicer v letih 1828–1830. V župnijski cerkvi je kar nekaj stvari, ki kažejo na njegovo delo in življenje v tej fari. V glavni oltar sta bili ob strani vdelani dve spovednici. V tisti na evangeljski strani je po izročilu spovedoval kaplan Baraga, zato se imenuje Baragova spovednica. Vseh 14 podob križevega pota je priskrbel Baraga. Na desni steni cerkve je plošča, ki je bila vzidana ob 100-letnici smrti velikega misijonarja.
Največja sled Baragovega bivanja v Metliki pa je prav gotovo Baragova kapelica. Tako imenujejo domačini kapelico s podobo Matere božje ob državni cesti pod vasjo Dolnja Lokvica. Ob njej se naj bi ustavil Baraga, ko se je 25. oktobra 1830 tod mimo peljal iz Metlike v misijone. K slovesu v Metliki se je zbralo dosti vernikov. Lokvičani so ga v velikem številu pričakali pri tej kapelici. Na tem mestu je bilo torej zadnje Baragovo slovo pri odhodu iz metliške župnije.Leta 1830 je odšel v ZDA misijonarit med Indijance. Bil je posvečen v škofa v Cincinnatiju v Ohiu, njegovo prvo škofovsko mesto je bilo Sault Ste. Marie, ki pa ga je prenesel v Marquette. V stolnici v mestu Marquette je tudi pokopan.
Napisal je več nabožnih knjig ter v nemščini knjigo Geschichte, Charakter, Sitten und Gebräuche nordamerikanischen Indianer (Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev), kjer so med drugim Evropejci prvič spoznali zgodbo o indijanski princesi Pokahontas.
Pomembni sta predvsem njegova slovnica in slovar očipvejskega jezika, v tem jeziku je napisal tudi nekaj nabožnih knjig.
Friderik Irenej Baraga je bil misijonar med Indijanci in škof v Marquettu. Opravljanje te službe je bilo polno herojskih kreposti, saj je svojo službo vzel resno in se z vso vnemo zavzel za ljudi, ki so mu bili zaupani. Sneg, mraz, voda, daljave in razne druge nevšečnosti s strani ljudi zanj niso bile ovire za pastoralno delo.
Božji služabnik Anton Vovk
slovenski teolog in nadškof.
Nadškof Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem, v isti hiši kot sto let prej slovenski pesnik dr. France Prešeren. Njegova stara mati Marija (Mina) je bila pesnikova sestra.
Leta 1919 je maturiral na Škofijski klasični gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano, danes Ljubljana – Šentvid, in jeseni vstopil v ljubljansko semenišče.
V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1923. Od leta 1923 do 1926 je kaplanoval v Metliki, kjer se je ukvarjal z običajnim dušnopastirskim delom in zbiral mladino v Marijine družbe. Leta 1926 je postal kaplan v Tržiču in od leta 1928 župnik. Leta 1940 je bil imenovan za stolnega kanonika v Ljubljani, leta 1944 pa je postal rektor semenišča.
Junija leta 1945 je kot generalni vikar prevzel vodstvo ljubljanske škofije. Prvega decembra 1946 je bil posvečen za pomožnega škofa, leta 1950 pa imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije. Novembra 1959 je bil imenovan za pravega ljubljanskega škofa. Ljubljanska škofija je bila povzdignjena v nadškofijo 22. decembra leta 1961 in škof Vovk je bil z istim odlokom Apostolskega sedeža imenovan za ljubljanskega nadškofa.
Nadškof Volk je pastiroval v času najhujšega nasprotovanja Cerkvi v 20. stoletju s strani Komunistične partije. Zaradi svoje neomajne vere, odkrite besede in pokončnega pastirovanja ga je Udba velikokrat zasliševala, zastraševala, klicala na zagovor sredi noči, … Na poti v Stopiče, 20. januarja 1952, so ga v Novem mestu polili in zažgali. Ker so bili on in njegovi sodelavci prisebni, so ogenj hitro pogasili. Ostale so mu hude poškodbe opeklin. Zaradi tega se mu je zdravje začelo slabšati.
Umrl je 7. julija leta 1963 v Ljubljani.