ZAOSTRENO VPRAŠANJE

Današnji evangelij pred nas prinaša misel: »Če že brezvestni sodnik pomaga do pravice nepoznani vdovi, čeprav samo zato, da se reši njenega nadlegovanja – kako bo šele Bog pomagal svojim izvoljenim, ki v stiskah in nadlogah k njemu kličejo.«

Tu se naše misli ustavijo. Izkušnja ne samo da ne potrjuje Jezusove obljube, temveč jo – tako se vsaj zdi – krepko pobija. V Stari zavezi zasledimo nemalo primerov, ko nemočni in stiskani človek kliče k Bogu, naj se zbudi in mu pomaga, a se Bog ne zbudi in ne pomaga.

Koliko bolnih danes kliče k Bogu, da bi jih rešil dušnega in telesnega trpljenja. Koliko staršev kliče k Bogu, naj njihove otroke odvrne s krive poti. Koliko nas je, ki že leto in dan kličemo k Bogu, naj že vendar zaustavi morijo vojn. Koliko škofov, duhovnikov in redovnikov dan in noč kliče k Bogu, naj obudi nove duhovne poklice … A se Bog dela gluhega, naših klicev kakor da ne sliši. Pušča nas čakati in kdo ve, kako dolgo nas bo še puščal. Vprašanje je še bolj zaostreno, ko Jezus obljublja, da Bog z uslišanjem ne bo odlašal, temveč bo hitro pomagal. Kje je ta »hitro«?

V veri in zaupanju tistih, ki vztrajno – noč in dan – prosijo. Tudi če s telesnimi očmi uslišanja ne vidijo, ga vidijo z očmi vere. Prepričani so, da Bog vse vidi in vse vodi, da je vse v načrtih njegove ljubezni, da jim z vsem, kar se dogaja, želi nekaj povedati, da bo na koncu vse obrnil v dobro.

Kaj pa, če te vere ne bi imeli? Znašli bi se v deželi nevere. V tej deželi ni nikogar, ki bi ljudi očetovsko ljubil, ki bi slišal njihove klice, videl njihovo stisko, v nadlogah pomagal, hudo obračal v dobro. V tej deželi vlada le hladna in brezosebna usoda, ki se z ljudmi poigrava brez smisla, brez cilja in brez srca.

Zares, zaostreno vprašanje.

Po: Beseda da Besedo

Misijonska nedelja: Povabljeni smo k premišljevanju o poslanstvu v osrčju krščanske vere. Cerkev je namreč misijonska po naravi; če to ne bi bila, ne bi bila več Kristusova Cerkev, ampak eno izmed združenj, ki bi kaj kmalu iztrošilo svoj smisel in izginilo.

Svet najbolj potrebuje evangelij Jezusa Kristusa. Po Cerkvi nadaljuje svoje poslanstvo usmiljenega Samarijana in zdravi krvaveče rane človeštva; nadaljuje poslanstvo Dobrega pastirja in neprestano išče izgubljene na krivih in brezciljnih poteh. Hvala Bogu ne manjka pomenljivih izkušenj, ki pričujejo o moči preobrazbe evangelija. Lahko pomislimo na mnoga pričevanja o tem, kako evangelij pomaga premagovati zapiranje, spopade in rasizem ter spodbuja spravo, bratstvo in deljenje dobrin.

Misijon Cerkvi govori, da ni sama sebi namen, temveč orodje in posrednica kraljestva. Povabljeni smo k veselemu oznanjevanju v Cerkvi. Ne imejmo pred seboj strahu, ampak veselje, ki ga daje mirna vest in navdušenje nad Kristusom. Naredimo tisto, kar nam vest naroča. Bodimo zvesti Bogu, čeprav ne moremo storiti veliko. Vsak droben korak šteje, naj bo le narejen vedno v pravi smeri.

Kako preprosto lahko razumemo, kaj je naša naloga, da bomo resnični misijonarji. Bodimo kakor otroci. Odpovejmo se svojim predstavam in samovolji ter sprejmimo Njegovo voljo za življenjsko vodilo. Brez dvoma nas bo ta vodila v ljubečo skrb za bližnjega, še posebej za najbolj trpečega. Ne zadošča, da živimo za drugega, zanj moramo tudi umreti, še več, ne herojske smrti, ampak v preziru in zasmehovanju, ker se borimo za Božjo ljubezen, za Njegovo resnico … Tu se začne naše misijonsko delo. Naj traja vse življenje, ne le na misijonsko nedeljo. 

Nabirka na misijonsko nedeljo je namenjena za misijone.

Vsi sveti: Pred nami je praznik vseh svetnikov; slovesni in zapovedani praznik. V dneh pred prazniki boste še posebej pozorno uredili grobove svojih dragih rajnih. Hvala vsem, ki se tudi čez leto spomnite in poskrbite, da grobove pokojnih duhovnikov ne zaraste plevel in se ob njih ustavite in zmolite za pokojne.

Ko boste urejali grobove pa ne pozabite nase, na svoje duše. Kako lepo bi bilo, če bi vsaj toliko kolikor skrbite za mrtev nagrobni kamen, skrbeli tudi za lepoto svoje duše. Povprečen kristjan naj bi šel k spovedi vsaj enkrat na mesec. Zagotovo pa pred prazniki. Samo tako lahko praznike, ki so pred nami – občestvo svetih, res doživimo.

Spoved bo v tednu od 23. do 30 oktobra, vsak dan pol ure pred mašo. Po potrebi tudi po maši. Ne odlašajte na zadnji dan pred praznikom.

Pozdrav miru oz. poljub miru, kakor je njegov pravilni izraz, je v latinski liturgiji umeščen neposedno v obhajilni obred. Nekdaj so poljub miru, gesto, ki je nakazovala poljub v nekakšnem objemu, delili le škofje pri slovesnih mašah, kasneje pa je Cerkev to priporočila pri vsakem slovesnejšem obhajanju svete evharistije. Stisk roke, kakor je pri nas uveljavljena in določena praksa, torej na zunaj izraža tisto našo notranjo ljubezen, edinost in poveznost, ki se bo na poseben način ustvarila po prejemu svetega obhajila, ko bomo vsi udje Kristusovega Telesa združeni v enem samem obhajilu, v eni sami evharistiji, v enem samem občestvu Kristusove Cerkve – Kristusovega mističnega Telesa. Pri pozdravu miru torej ne gre za splošno rokovanje vseh z vsemi, temeveč za simbolno gesto, ko svojo roko v znamenje miru, ki prihaja od oltarja po svetem obhajilu, želimo navzven izraziti svojemu desnemu bratu ali sestri, kakor nam naroča liturgija. Varovati se moramo misli, da tisti, ki večim stisne roko v pozdrav, bolj ljubi ali bolje razume Kristusov nauk. Ne podajamo si torej rok po celi klopi, niti ne podajamo roke v klop pred ali za nami, saj nas pretirano rokovanje končno močno raztresa pred najpomembnejšim dejanjem – to je osebno združitvijo s Kristusom v svetem obhajilu. Pozdrav miru je v tem času toliko bolj potreben, da bi vnovič razumeli edinost, ki nam jo je epidemija v preteklih letih nekoliko zamegljila. Poljub miru je torej skupaj z molitvijo Očenaša skupna priprava na prejem svetega obhajila.

Prejemanje svetega obhajila: Sveto obhajilo je naše najsvetejše, najdragocenejše kar imamo. Sveto obhajilo je ŽIVI BOG, Kristus, ki se nam daje v jed. Spodobi se in potrebno je, da ga torej prejemamo z največjo spoštljivostjo. Zaradi epidemioloških razlogov so v preteklih dveh letih bile uvajane mnoge, nepoenotene in žal mnogokrat premalo spoštljive prakse prejemanja obhajila. Najprimernejši način prejemanja Rešnjega Telesa je in ostaja prejemanje obhajila na jezih (ko obhajanec ne le rahlo pripre svojih ust, marveč jezik nekoliko pomoli ven). Ta način, ki je v rabi že več kakor 1500 let, Cerkev priporoča kot najprimernejši in najspoštljivejši tudi danes. Kakor veste pa je bilo po reformi bogoslužja po II. vatikanskem koncilu dovoljeno tudi prejemanje v roko, ki naj bi bilo bolj izjema, kakor pravilo, četudi ostaja dopustno. Vseeno velja tehtno opozorilo svetega papeža Janeza Pavla II., ki je dejal, da je dotikanje Rešnjega Telesa in Krvi, »privilegij posvečenih.« Ko prejemate obhajilo na roko (dlani stegnjene eno nad drugo postavite v višino svojega srca, da lahko duhovnik na zgornjo dlan brez težav položi Rešnje Telo) je potrebno najskrbneje paziti, da kakšna drobtina Gospodovega Telesa ne ostane v dlani in bi tako nekje v cerkvi padla na tla in bi bilo tako Gospodovo Telo onečaščeno v njegovi lastni hiši.

Skrb za cerkev: Hvala vsem, ki ste v preteklih dveh tednih počistili svoje župnijske cerkve. Za naslednja dva tedna prosim, da za cerkev poskrbite prebivalci naslednjih ulic in vasi;

METLIKA: Lokvica;

RADOVICA: Radovica (Reškovka);

SUHOR: Hrast, Dole in Drage.

Darovi ob slovesu naših rajnih:

+ Alojzija Žlogar: 100€ za cerkev sv. Jakoba cerkveni pevci, 2M druž. Krašovec;

+ Katarina Mužar: 1M Stane in Marija Sajko, 1M druž. Režek,

1M druž. Nemanič iz Lokvice, 1M druž. Malešič iz Želebeja, 1M druž. Vukšinič-Volaj (Logarjevi), 1M druž. Klemenčič, 1M druž. Nemanič- Franjković, 1M Stevo Stipančič;

+ Andrej Zupanič: 1M Pepca Kočevar, 1M Marija in Rezka.

Bolniški duhovnik v bolnišnici Novo mesto je pater Marko Novak (tel. 041 742 721).