Spletna stran župnij Metlika, Suhor in Radovica

»In čudil se je njihovi neveri« (Mr 6,6)

VERA NAM ODPIRA OČI ZA BOGA

Današnji evangeljski odlomek nas želi spomniti, da Boga v našem vsakdanjem življenju lahko prepoznamo in spoštujemo njegovo voljo, če imamo odprto in preprosto srce, ki ga hrani resnična vera.

Potem ko je Jezus, okoli trideset let star, zapustil Nazaret in že kar nekaj časa drugod pridigal ter ozdravljal s čudeži, se je vrnil v svoj kraj in začel učiti v shodnici. Sokrajani so strmeli zaradi njegove modrosti, saj so ga poznali kot Marijinega sina in tesarja, ki je živel med njimi. Namesto da bi ga sprejeli z vero, so se nad njim pohujševali.

Nazarečani ne morejo verovati vanj, ker so ga poznali kot enega izmed njih. Priznali so, da govori modro in da se po njem dogajajo čudeži. Pravzaprav so bili osupli nad tem, kar so slišali. Niso pa mogli razumeti, kako lahko nekdo, ki je odraščal med njimi, govori takšne stvari. Zastavljali so si tri pomembna vprašanja: »Od kod njemu to?«, »Kakšna je ta modrost, ki mu je dana?« in »Kako to, da se po njem godijo čudeži?«

Jezusa so zavrgli, kar pomeni, da na svoja vprašanja niso dobili pravih odgovorov. Hoteli so slišati odgovore, kot so si jih sami zamislili. Zaradi trdosrčnosti, nerazumevanja in velike nevere Jezus v domačem kraju ni mogel delati čudežev, čeprav je ozdravil nekaj bolnikov. Očitno je v njih le odkril zrno vere. Jezusovi čudeži so bili znamenje Božje moči in navzočnosti. Pri tem se je zanašal zgolj na to, kaj mu je naročal Bog. Ni šlo za magijo, temveč za Božjo moč. Jezus je s svojimi dejanji vabil ljudi k veri. Vero lahko razumemo tudi kot odprtost za Boga in pripravljenost, da v svoje življenje sprejmemo njegovo navzočnost.

Devica Marija je tista, ki je dejansko razumela. Zato blagor njej, ki je verovala. Marija se ni pohujšala nad svojim Sinom. Njeno občudovanje je bilo polno vere, ljubezni in veselja, ko ga je gledala tako človeškega in hkrati tako Božjega. Učimo se od nje, prepoznati v Kristusovi človeškosti popolno razodetje Boga.                         Po: E. Mozetič

ODPOČIJTE SE

Pojdite na samoten kraj in se nekoliko odpočijte! Učenci začutijo: Jezus nam hoče dobro. Ve, kaj zdaj potrebujemo. Ve, kaj vse smo naredili, in to ceni, zdaj pa nas vabi, da se malo odpočijemo.

To vabilo velja tudi nam: odpočijte se, sprostite se. To pravi Jezus vsakomur od nas. Tvoje telo je darilo Boga. Privošči mu malo oddiha. Vzemi si pa tudi čas za svojo dušo, za svoje srce. Nekoliko se odpočijte! Ni ti treba dokazovati, kako pomemben si. V Božjih očeh si neskončno dragocen. Vzemi si čas, da to odkriješ. Pri hrupu in prezaposlenosti ti to ne bo uspelo. Za to so potrebni časi miru, popolne tišine. Nekoliko se odpočijte! Odpri svoje oči in svoje srce za male reči okoli sebe: za smeh otroka, za lepo cvetlico, za ptičje petje, za sončni zahod, za ljudi, med katerimi se dobro počutiš, in za vse, kar ti je dan za dnem podarjeno.

Pomembni datumi v tem letu

Božja beseda

Dogodki

A

VSI DOGODKI