Spletna stran župnij Metlika, Suhor in Radovica
»In čudil se je njihovi neveri« (Mr 6,6)»POJDITE SAMI ZASE NA SAMOTEN KRAJ«
Kaj nam v današnjem evangeliju sporoča Jezus? Apostoli so se po napornem misijonskem potovanju vrnili k njemu in mu pripovedovali o svojih uspehih. Jezus jih je na hitro zaustavil in jim rekel: »Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!«
A mnoge ravno samota najbolj preganja. Večina pobegov je namreč povezana z begom pred samim seboj, pred soočanjem s svojo praznino, pred življenjem, ki nima ne repa ne glave. Samota mnoge ubija, zato se zatečejo v bife ali v nakupovalno središče, da na tak način zapolnijo prosti čas, ki ga ne znajo izkoristiti in jih zato preganja.
To seveda ni nobena prava rešitev. Jezus je zato apostolom predlagal pobeg, ki jih bo pripeljal k njim samim, da bodo lahko naredili pregled svojega stanja, videli pozitivne stvari in tudi zgrešena dejanja. Zakaj je Jezus apostole ustavil sredi pogovora, ko so se hvalili s svojimi uspehi? Da bi jih postavil na realna tla, ker so svoje uspehe sprejemali kot opojno pijačo, ki te popelje v navidezni svet. Potrebno je počakati, da se čustva pomirijo, in potem delati pluse in minuse, ki bodo pokazali realno sliko dejanskega stanja.
Kaj nam torej Jezus predlaga? Da se zaustavimo, da počitnic ne vzamemo le kot priložnost za kratek pobeg na dopust, ki bo le kratkotrajen obliž, potem bo pa rana spet skelela. Ne potrebuje namreč počitka le telo, ampak še veliko bolj naša duša, ki je pogostokrat zanemarjena. Samota je namenjena celostnemu pregledu stanja in dobro premišljeni odločitvi, kako bomo svoje stanje popravili in se z dopusta vrnili čili na svojem telesu, duši in duhu. Takšna samota ni beg, ampak je priložnost, da se prepoznamo kot ljudje, ki so ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti. Zato se je ne bojmo, ampak jo pogosto poiščimo in se spustimo v pogovor s samim seboj in z Bogom.
Po: E. Mozetič
Velikokrat imamo občutek, da smo pregoreli, siti vsega, najraje bi nekam pobegnili in se skrili. Utrujenost in naveličanost sta bolezni sodobne družbe. Zato ni malo pobegov iz ustaljenih razmer, ki se nam zdijo neznosne, vendar se velik del takih pobegov konča v bifeju, med pivskimi prijatelji, ali med prijateljicami v nakupovalnem centru. Takšno obnašanje je podobno obližu, ki rano nekoliko varuje pred okužbo, ne more pa je pozdraviti. Zdravilo ni podobno kozarcu pijače, ki te za nekaj časa omami, niti lepemu modnemu dodatku, ki zbudi pozornost, a notranje praznine ne ublaži.
Kako naj se torej odpočijem, se verjetno sprašuje vsak zase. A dobro se je vsekakor vprašati, ali vemo, zakaj smo utrujeni. Naj se to vprašanje ne zdi nesramno. Če namreč to vemo, bomo najbrž tudi lažje našli zdravilo.
In v teh poletni dneh vam iskreno želim, da bi ga to resnično našli.
