Spoštovani gospod župnik Primož!

Kako naj povzamemo vsa dobra dela, vašo predanost Bogu in služenje ljudem?

Vaše novomašno geslo Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam lepo povzame vašo duhovniško službo med nami. Služiti Bogu in ljudem, moliti za svoje vernike, deliti zakramente, opogumljati obupane, vesel učiti se prav veseliti, gospodariti z vidno in nevidno lastnino, ustvarjati župnijsko skupnost. Vse to in še več ste dan za dnem zastonjsko delili med nas.

Vsi lahko opazimo, katere cerkve ste prekrili, prepleskali, zamenjali okna, vrata, uredili zakristijo. Skrbno ste gospodarili z vidno in nevidno lastnino, ki vam je bila zaupana. A vaše delo med nami je pustilo na prvo oko tudi veliko neopaznih reči.

Lipe na Suhorju in Radovici bodo rasle in nudile vse večjo senco vsem, ki redno prihajamo k nedeljski maši. Za prijeten hlad vam bodo hvaležni zakonski jubilanti, otroci na oratoriju, romarji pri Mariji Vnebovzeti in na kipinjah.

Pastirčka sta se vrnila na stalne jaslice v metliški cerkvi, božji grob ob velikonočnem tridnevju poudari bistvo naše vere, božične jaslice so bile vedno posebne in samo naše. V nobenem izmed treh župnišč ne zeva praznina – vsaka hiša živi svoje polno življenje.

Med obnovo spodnje cerkve pri Treh farah ste sami klesali v steno in odkrili majhno romansko okno – še dolgo bo skozenj prihajala svetloba in zagotovo več ne bo pozidano.

Danes bi vam radi podarili sadiko breze. Naj vas spominja na leta, preživeta v Beli krajini. Breza – belokranjska lepotica – se odzove na vsak najmanjši piš vetra; ob neurju se ne zlomi, samo upogne se.

Z vašim prihodom je v naših župnijah zavela svežina. Rednemu podeljevanju zakramentov ste dodali veliko drobnih pobožnosti in dogodkov.  V adventu zgodaj zjutraj dan začenjamo z zornicami, za svete Tri kralje mladi koledniki zbirajo sredstva za misijone, po ulicah Metlike premišljujemo križev pot, na velikonočno soboto mladi raznašajo luč vstalega Kristusa, ponovno nosimo orodja odrešenja v vstajenjski procesiji, na florjanovo se še vedno zberejo gasilci k zaobljubljeni sveti maši, na Radovici obhajamo zaobljubljeno procesijo za kipinje, v oktobru romamo peš po stezi od Metlike do Treh far, da skupaj zmolimo rožni venec, ob torkih zjutraj skupaj pijemo kavico, ob sredah je izpostavljeno Najsvetejše. V času epidemije ste sami očistili in uredili kip trifarške Žalostne Matere Božje, da smo lahko ob njej našli postno tolažbo v farni cerkvi.

Učili ste nas, da lepota in čistoča bogoslužnega prostora služita lepoti bogoslužja. Ob vas smo spoznali, da je za Boga primerno le najboljše. Vsak sodelujoči naj svoje delo opravi skrbno in zbrano. Ministranti kljub svoji mladosti dobro poznajo potek svete maše in obredov ter obvladajo kadilnico.

Prazniki se vsako leto ponavljajo, a pokazali ste nam, da je praznovanje lahko vsako leto popolnoma drugačno.

V vsaki skupnosti ima posebno mesto mladina. Pred devetimi leti ste nam ponudili možnost, da začnemo zgodbo mladinskega pevskega zbora. Podprli ste nas z vsemi svojimi močmi in nam kot vodnico v učilnici naslikali sv. Cecilijo. Omogočili ste nam pevske vikende na Suhorju, nas povabili na romanje v Rim, a najbolj so se nas dotaknili trenutki, ko ste kot duhovnik pričevali za Jezusa samo za nas in z nami. Z leti smo brusili drug drugega. Hvaležni smo za spoznanje, da ob brušenju raste naša odgovornost in da postajamo odrasli kristjani. Učili ste nas o lepoti bogoslužja in kako ne nastopati, ampak kako s petjem služiti Bogu.

Tako smo v zadnjem letu dozoreli in skupaj obhajali devet prvih petkov. Živimo v veri, da nas Jezus nosi v svojem usmiljenem srcu.

Poseben čas ste namenili otrokom z oratorijem in mladim z animatorijem. Nepozabna je gneča, ko v suhorskem župnišču noč in dan biva 20 mladih, nepozaben je vodni tobogan na vodnih igrah; nepozabno je, ko se oratorijski dan začne in konča z molitvijo. Bog je v središču vse zabave in dogajanja. To vaše navodilo je ostalo zapisano v nas.

Zadnja leta ste veliko moči in idej usmerili v združevanje metliške, suhorske in radovske fare. Skupaj z vami smo postopno stopili na novo pot sprememb, ki nas vodi k  medsebojnemu sodelovanju,  zaupanju in iskanju najboljšega za naše tri župnijske skupnosti.

Veroučenci skupaj obiskujejo veroučne dejavnosti in skupaj prejemajo zakramente.

Telovska procesija nas sleherno leto znova poveže. Vsaka župnija postavi svoj oltar, prinese svoja bandera in skupaj prosimo za blagoslov našega življenja, dela in krajev. Gotovo vam bo vsakič prijetno ob spominu, ko je še govedo na paši prišlo pogledat Najsvetejše.

Močno vez je v nas ustvarila posvetitev spodnje cerkve pri Treh farah. Stoletja nazaj je ta cerkev povezovala vse naše vasi. Za slovesnost smo po vseh treh župnijah pletli vence. Z obnovo in posvetitvijo smo dobili lep bogoslužni prostor, ki največkrat služi ob pogrebih, ko se še kako zavemo, da je pred nami in za nami veliko, veliko generacij vernikov.

Mlada umetnica iz župnije je ustvarila sliko, ki povezuje metliško, suhorsko in radovsko faro. V zgodovini župnij boste za vedno zapisani kot prvi župnik, ki je vabil farane k istemu oltarju in nas oblikoval kot eno občestvo.

Gospod Primož, župnik Metlike, Suhorja in Radovice!

Želimo vam, da vam izkušnje bivanja med nami bogatijo vaše življenje v vseh krajih, kamor vas bo Bog poslal. Spremljajo naj vas dobrota sv. Nikolaja, varstvo sv. Jožefa, priprošnja Marije Vnebovzete in tolažba trifarške Matere Božje. Zgled svetniških kandidatov Friderika Ireneja Barage in škofa Antona Vovka ponesite s seboj med vaše nove farane. Hvaležni smo Bogu, da ste bivali in ustvarjali med nami.

Naši kraji so tudi vinorodni. In duhovnika Belokranjci ne moremo obdariti drugače kot z mašnim vinom. Naj po vaših rokah še dolgo prihaja Jezus na oltar pod podobo kruha in vina kot hrana našim dušam.

Gospud Primož, Bug vas živi vse do zlate maše pa i še kaj več!

Primoževa teta Jožica se je odločila postati župnikova gospodinja. Za to daritev se ji farani iz srca zahvaljujemo. Ni skrbela samo za gospodinjstvo g. Primoža, ampak še za kaplane, za vsa tri župnišča in pomagala pri župnijskih pogostitvah. Vrsto let je pripravljala kosila za otroke na oratoriju, pomagala sv. Miklavžu in še kaj. Nebeška Mati Božja naj ji izprosi trdnega zdravja, močnih rok in nog, da bo še naprej srčno opravljala službo Marte.

Boga pa prosimo, naj Jožico še dolgo živi in jo čuva na njenih poteh!

Gospodinja Jožica je vedno sedla v zadnjo klop v cerkvi in med prvimi odšla. Želela je biti neopažena. Tudi danes je tako in to vrlino spoštujemo. Seveda pa jo bomo obiskali v njeni kuhinji in se ji lepo zahvalili.