Spletna stran župnij Metlika, Suhor in Radovica

Sv. Rok

V Metliki je poleg župnijske cerkve še cerkvica sv. Roka, ki je združena s pokopališčem. Po izročilu je cerkev nastala ob času črne kuge ali vsaj neke hude kuge, nekateri vedo celo za letnico 1441. To se ujema z dejstvom, da so nekoč sv. Roka častili kot zaščitnika pred kužnimi boleznimi. Zdaj ima cerkev nad glavnimi vrati kronogram:

IVbiLeMVs Deo nIXI aVXILIo sanCtI roChI,

kar da letnico 1844; znamenje, da je bila tega leta temeljito popravljena. Takrat je bil za župnika imenovan Vincenc Vovk, ki je veliko popravljal in prenavljal.

Oltarji so trije, glavni je posvečen sv. Roku, ki je predstavljen z oljnato sliko in lesenim kipom. Stranski oltar na listni strani je posvečen sv. Juriju, na evangelijski pa sv. Florijanu. Vsi trije oltarji so baročni, najbrž delo domačega mojstra Jereba.​

Zgornja podoba na glavnem oltarju je oljnata slika – Marija sedem žalosti, na oltarju sv. Jurija je leseni kip Svetega Duha, na oltarju sv. Florijana pa lesena podoba Srca Jezusovega.

Stenske slike so revne po invenciji in izpeljavi, najbrž spet delo Jerebovo. V prezbiteriju so slike Jezus kot sodnik s križem v roki, Jezusovo vstajenje, Verne duše prosijo pomoči. Slike so sicer primerne za pokopališko cerkev, saj prikazujejo sodbo, vstajenje in vice. Na sredini kupole je slika Marijino kronanje.

Na Rokovskem pokopališču, kakor imenujejo domačini, je takoj pri vhodu postavljen bronast kip Jezus, samotni popotnik, delo domačina Alojzija Gangla. Kip je umetnik izdelal v Pragi, vlit pa je bil menda v Ljubljani.

Kot zanimivost navedimo še podatek, da je nekoč sv. Florijan veljal kot zaščitnik mesta Metlike in je 4. maj (florijanovo) veljal za zaobljubljeni praznik Metlike. Ta zaobljuba naj bi bila dana ob nekem velikem požaru (najbrž v letu 1705). Ta dan je bila pri sv. Roku pri oltarju sv. Florijana sveta maša in nedeljo potem »Florijanovo žegnanje«. Toda od 1941 dalje se je ta pobožnost vedno bolj opuščala in k sveti maši je prihajalo več okoličanov kot Metličanov. Tako leta 1954 piše tedanji metliški prošt Ciril Lekšan.