Lk 21,5–19
BODITE STANOVITNI
Stanovitnost nam zagotavlja večno življenje. Pojavlja pa se vprašanje: Kakšna stanovitnost, pri čem moramo vztrajati? O neki stanovitnosti je govoril tudi evangelij prejšnje nedelje, če se še spomnimo. Saduceji so bili izredno vztrajni pri vprašanju, čigava bo žena po smrti, če jo je imelo za ženo kar sedem bratov. Je to takšna stanovitnost, ki nam zagotavlja življenje?
O drugi stanovitnosti govori današnji evangelij, ki opisuje dogajanje ob našem koncu. Jezus pravi, da bodo nad nas dvigali roke, nas preganjali, izročali v shodnice in ječe … Pri tem pa nas spodbuja: Vtisnite si v srca to, da ne boste vnaprej premišljevali, kako bi se zagovarjali. Jaz vam bom namreč dal usta in modrost. Če skušamo sestaviti sliko iz treh evangelijev, lahko iz njih izluščimo dve jasni trditvi: Prava vera se mora odražati v stanovitnosti in samo stanovitnost bo nagrajena z večnim življenjem.
Da se bomo lažje orientirali, se vprašajmo, pri čem je Jezus vztrajal do konca, v čem je bil kot vzor vernika do konca dosleden. Pregovor pravi: kakršna smrt, takšno življenje. Pa poglejmo na križu visečega Jezusa, pri čem vztraja, kaj je njegova stanovitnost.
»Glej, tvoja mati«, reče Janezu, in materi: »Glej, tvoj sin.« Kako čudovito vztrajanje v ljubezni. Jezus se tudi na križu ne vrti okrog samega sebe, krivice ali česa podobnega. Živel je za druge in za druge umira! »V tvoje roke izročam svojo dušo,« nato reče Jezus na križu svojemu Očetu. Jezus ve, kaj je bistveno. To je edino, kar ostane, le njegova duša. Vse je dal od sebe, nič ni ostalo. Pri tem ni nobene zagrenjenosti. Ohranja svoje dostojanstvo, ki mu ga je podaril Oče. In Očetu ga zopet vrača. V celoti je bil Njegov ljubljeni sin. Njegova stanovitnost je bila stanovitnost v ljubezni in spoštovanju samega sebe kot Božjega sina. In nato čisto na koncu: »Dopolnjeno je!« Jezus je vztrajal do konca. Stanoviten je bil do konca v nalogi, ki mu jo je zaupal Oče. Po njegovem zgledu bodimo stanovitni tudi mi, pa si bomo pridobili Življenje, kakor nam obljublja današnji evangelij.
Po: E. Mozetič
