Spletna stran župnij Metlika, Suhor in Radovica

Besedno bogoslužje današnje, 32. nedelje med letom, nam za zgled vere predstavi vzporedno dve vdovi: prvo iz Prve knjige kraljev (1Kr 17,10-16), ter drugo iz Markovega evangelija (Mr 12,41-44). Obe ženi sta bili zelo revni in sta ravno v takšnem stanju pokazali veliko vero v Boga. Prva je omenjena v ciklu pripovedi o preroku Eliju. Ta je med hudim pomanjkanjem prejel Gospodov ukaz, naj gre v bližino Sidona, torej izven Izraela na pogansko področje. Tam je srečal vdovo in jo prosil za vodo, da bi pil, ter za kos kruha. Žena mu je odgovorila, da ji je ostala samo še pest moke in malo olja. Toda, ker je prerok vztrajal in obljubljal, da če ga bo poslušala, ji moka in olje ne bosta pošla, ga je uslišala in bila poplačana. Drugo vdovo, tisto iz evangelija, je Jezus opazil v jeruzalemskem templju, oziroma bolj natančno pri zakladnici, v katero so ljudje dajali darove. Jezus je videl, da je ta vdova vrgla v zakladnico dva novčiča. Tedaj je poklical svoje učence in jim razložil, da je njen dar večji kakor tisti od bogatašev, saj so oni vrgli od svojega preobilja, vdova pa je dala ‘od svojega pomanjkanja vse, kar je imela za življenje’ (Mr 12,44).

Iz teh dveh svetopisemskih dogodkov, razumno danih skupaj, lahko izluščimo dragocen nauk o veri. Ta je kot notranja drža tistega, ki svoje življenje utemelji v Bogu, na njegovi Besedi ter mu popolnoma zaupa. V starodavnosti je življenje vdove potekalo v zelo velikem pomanjkanju. Zato so v Svetem pismu vdove in sirote tiste osebe, za katere Bog skrbi še na poseben način, saj so izgubile zemeljsko podporo, toda Bog je ostal njihov Ženin, njihov »Starš«. Kljub temu pa Sveto pismo pravi, da objektivno stanje pomanjkanja, v tem primeru dejstvo, da je nekdo vdova, še ne zadošča. Bog namreč vedno zahteva svobodno privolitev vere, ki se izraža v ljubezni do Njega in do bližnjega. Nihče ni tako reven, da ne bi mogel vsaj nekaj podariti. Dejansko obe naši današnji vdovi pokažeta svojo vero tako, da izvršita dejanje dejavne ljubezni (karitas): prva do preroka, druga pa z miloščino. S tem sta potrdili neločljivo enost med vero in dejavno ljubeznijo (karitas), kakor tudi med ljubeznijo do Boga in ljubeznijo do bližnjega.

Benedikt XVI.