Ozemlje župnije Suhor je bilo vse do 1849 del župnije Metlika.

O samostojni župniji so prebivalci teh vasi razmišljali že prej, leta 1780 so že dobili dovoljenje za župnijo s sedežem v Bušinji vasi, vendar ni prišlo do uresničitve.

27. februarja 1849, je c. kr. ministrstvo za notranje zadeve na Dunaju, z odlokom odobrilo predlog Ilirskega gubernija za ustanovitev lokalij v Gornjem Suhorju in Radovici. V odloku je bilo določeno tudi, da se bodo vsi stroški, gradbeni in nabavni, plačali iz verskega sklada.

Ko so razmišljali o lokaciji za novo cerkev, sta bila v igri dva možna kraja; na Gornjem Suhorju “pri bajti” in na Dolnjem Suhorju “Kočevani vrh”. Po tehtnem premisleku so se odločili za “Kočevani vrh”.

Na prostoru, kjer danes stoji cerkev so bili pred ustanovitvijo župnije vaški pašniki Bereče vasi, poraščeni z brinjem in leščevjem.

Leta 1853 so začeli zidati cerkev in župnišče. 5. avgusta 1857 sta bili stavbi dograjeni, ne pa še opremljeni.

2. maja 1858 je bil za župnijo praznik blagoslovitve in posvetitve nove župnijske cerkve, ki jo je opravil Jernej Arko, prošt kolegiatnega kapitlja v Novem mestu.

Drugi suhorski župnik Martin Tomc si je zelo prizadeval  za izgradnjo “Ljudske šole”, ki je bila dograjena leta 1873.

Na deseto nedeljo po binkošti, leta 1874 je bila na Suhorju nova maša prvega novomašnika, Antona Žlogarja iz Bušinje vasi.

Leta 1875 je župnija dobila nove orgle, ki so bile takrat med največjimi v Beli krajini. Orgle so delo Franca Goršiča.

21. julija 1942 je bil iz župnišča odveden župnik Ivan Raztresen. 23. julija je postal žrtev bratomorne vojne. Njegovo truplo počiva v gozdu na Brezovi rebri.

V noči iz 26. na 27. november so partizanske enote napadle cerkev in župnišče v katerem so se zadrževali belogardisti. Cerkev je bila precej poškodovana, župnišče pa porušeno do tal.